Almgasthaus Wirtbartl

Almgasthaus Wirtbartl
Kjer so doma krušna peč, toplina in bezgov sok

Planinska koča Wirtbartl – 160 let pristne gostilniške kulture ob vznožju Golice
(Koralpe)
Nekoč si moral prehoditi kar nekaj poti, da si prišel do Wirtbartla. Danes se lahko do
planinske koče udobno pripelješ tudi z avtom. Ni elektrike, ni Wi-Fi-ja, je pa gozd, pašnik in
občutek, da si našel svoj mir. Na skoraj 1.300 metrih nadmorske višine, v samoti, stoji
planinska koča Wirtbartl, ki jo vodi Michaela Maritschnegg – s srcem, stiskom roke in z
ognjiščem na drva. Gostilničarka je zadnjih pet let, a zgodovina hiše sega daleč nazaj. 160 let
Wirtbartla – to je družina, ki je imela vrata vedno odprta.

»Nekoč so tukaj zgoraj živeli – poleti in pozimi, z otroki, živino in vsem, kar spada zraven,«
pripoveduje Michaela. Kar je bilo, se je delilo. Ta odprtost je ostala. Iz preproste kmetije je
postopoma nastala planinska gostilna s hladno in toplo kuhinjo. A nekaj je ostalo enako: kuha
se še vedno ko nekoč – na ognjišču na drva. Predvsem svinjska pečenka, postrežena s kislim
zeljem in kruhovimi cmoki, ima tukaj okus iz nekega drugega časa. In ta razlika se okusi.
Drva sicer nosi Tobias, najmlajši od treh otrok. Star je osem let – in skrbi, da ogenj na planini
nikoli ne ugasne. Koča namreč nima električnega priključka. Fotovoltaika in akumulatorji
omogočajo osnovno oskrbo z elektriko. Veliko stvari naredijo sami – od kruha do bezgovega
soka iz lastnega gozda. »Otrokom želim pokazati, od kod stvari prihajajo. Da si znaš pomagati
sam. Da lahko z malo narediš veliko.«

Poletje za dušo
Wirtbartl je odprt od junija do konca septembra. Takrat Michaela z družino živi na planini.
»Ti meseci so za nas pomembni. Nas prizemljijo. In ko gost na koncu odide z nasmehom –
vem, da je bilo prav tudi zanj.« Mnogi prihajajo že leta. Ostanejo dalje, kakor so načrtovali,
uživajo v soncu in tišini. Nekateri ob odhodu rečejo: »Morate nadaljevati – kam pa naj gremo
drugače?«

Gostilna, ki brez družine ne gre
»Jaz bom – ampak vsi morate potegniti z mano,« pogosto pravi Michaela. Kajti le z družino
gre. Tudi stari starši priskočijo na pomoč. Posebej ponosna je na vlečeno jabolčni zavitek
(štrudlja): »Ko kdo reče, da je dober – vem, zakaj to počnemo.« Hči Sarah, sinova Johannes
in Tobias – vsi pomagajo. Pri pripravi narezkov, postrežbi, pomivanju – ali pa zaigrajo na
harmoniko, medtem ko gostje na klopi uživajo v soncu. Tukaj zgoraj ne potrebuješ televizije.
Ne telefona. Tukaj se življenje dogaja zunaj, tukaj gostilniški otroci drugim pokažejo, kje
žubori potok in kako je, ko bos hodiš po mokri travi.

Morda prideš le na malico. Morda pa ostaneš malo dlje. Dokler ne začutiš: včasih ne
potrebuješ veliko – le kraj, ki te sprejme z odprtima rokama, in gostilničarko, ki te z
nasmehom vpraša: »Bi še kos štrudlja?«