Backhendlstation Gasthof Schneider

Pohan piščanec s tradicijo
Družina Schneider – 300 let življenja z gostilno

Tukaj, kjer so točili že v 18. stoletju, gostoljubnost ni modni trend, temveč živa dediščina. Hans-Peter se je tu rodil, odraščal – in ostal zvest domači gostilni. Kjer je bila nekoč spalnica starih staršev, se sedaj odvija prvi sprejem za spontane goste: »Kapplwirt, potrebujemo petelina!« so rekli, ko so potrkali na okno spalnice. Dedek je zbudil babico, zakuril peč, petelina so zagrabili in to sredi noči. Jedlo se je, plesalo in smejalo. Tako se je iz Kapplwirtschaft razvila prava inštitucija, specializirana na pohane piščance pod imenom Backhendlstation. 

Kapplwirt – tako se je vse začelo
Naj bodo divjačina, gos, jedi z žara ali stare klasične dobrote – ponudba na jedilniku Gostilne Schneider je obširna in pestra. Hkrati pa velja: »Dober pohani piščanec je nekaj posebnega,« kakor zagotavlja Hans-Peter. In o tem si takoj prepričan, če ga začneš uživati s solato, krompirčkom ali rižem, pri tem pa hrustljavi pohani piščanec izstopa kot zvezda na krožniku. Tudi ostale jedi so pripravljene z ljubeznijo, ob spoštovanju do regije in živali. Kot kmet se Hans-Peter namreč dobro zaveda, od kod prihaja vsak kos mesa.

Generacije, zgodbe in pristno gostilniško življenje
Kar gostišče družine Schneider še posebej odlikuje, je družinska miselnost. Gostilna je že več generacij v družinski lasti, nikoli je niso prodali. »Pred več leti sem bil s svojimi 15 leti na Štajerski fešti (Steirerfest) najmlajši gostilničar, moj dedek pa najstarejši v regiji,« pripoveduje Hans-Peter. Sta se mlado in staro vedno dobro ujela? – »Dedek je nam fantom vedno izklopil glasbo, jaz pa sem jo spet vklopil,« pripoveduje in se pri tem pošteno nasmeji. To so bila srčna razhajanja med najstarejšim in najmlajšim gostilničarjem v vasi.

Danes vodi neposredno mimo gostilne tudi Kneippova aktivna pohodniška pot petih elementov. Pohodniki se ustavljajo, družine preživljajo počitnice v prijetnih sobah za goste. Razgledni stolp ni daleč, a največje doživetje je gostoljubnost. »Od kod prihajate, kam greste?« – to je že dedek spraševal. In prav to si je tudi Hans-Peter še posebej vzel k srcu.

»Mnogi nekoč niso vedeli, katero poklicno pot naj bi ubrali,« daje Hans-Peter vedeti. »Meni je bilo pri petnajstih jasno – hotel sem biti gostilničar. In to sem danes z vsem srcem.« Danes ga poznajo tudi čez mejo. Kot »Schneiderwirt«, enako pa velja tudi za njegovo »inštitucijo« Backhendlstation. Poznajo ga kot tistega, ki je bil dovolj pogumen in je hitro spoznal, da na podeželju ljudje ne pridejo samo na pijačo in igrat karte, temveč tudi na dobro hrano. Danes vsi radi prihajajo. Zaradi pohanih piščancev – in zaradi srčne gostoljubnosti.